Omemba: Marko Golja

»Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.«

»Sama sem, močna sem.«

»Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna.«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»V osmih kratkih zgodbah v Gluhi sobi – paradoksalno – vrvi od glasov.«

»Svet v njih se zdi nekam čudno zmaknjen in grozljiv, sanjski, a zato nič manj možen, če ne tukaj in zdaj, pa v bližnji prihodnosti.«

»Kot je v pogovoru pred podelitvijo nagrade povedala Kumerdej, vedno znova stopa na ozemlje, ki je tudi njej neznanka.«

»Po njegovih besedah gre za zelo dobre, odlične, pogumne in čustveno intenzivne knjige, ki jih avtorsko odlikujejo drzni koraki.«

»Begunec Vučko in migrant Leo tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi. Da bi rešila svoje finančne težave, se jih odločita prodati. In če se sprva še zdi, da jima za begunce ni vseeno, je iz dneva v dan v Leu in Vučku vse manj človeškega.«

»Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli 'preveč je'. Toda Vojnović ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna. Ne, Vojnović je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.«

»Tako je nastala po lažnih prerokih ustvarjena beseda greh.«

»Ko sem bila še deklica na Kitajskem, mi je stara mati povedala, da je moja mati duh.«

»Ko sta se prvič pogovarjala o tistem, sta med pogovorom precej molčala.«

»Zadnja tri leta se v Whitstableu udeležujem rednega plavanja na prvi dan novega leta.«

»Sneži. Nič več predstraž ne kril in ne središča.«

»Drsim z očmi po tej pomladi, za spoznanje zakasneli, zvončki v Ljubljani so že odcveteli.«

»Besede mičejo, dejanja vlečejo.«

»Besedilo v Literarnem nokturnu interpretira Žan Brelih Hatunić.«

»Silva Danilova je režirala neko delo s konjem, v njej pa so morali biti zvoki kotalkajočega se konja. Tonski tehniki so potegnili kable iz studia v avlo in kotalkanje se je začelo. Kotalkala je Lane Stranič.«

»Pisatelj piše umirjeno, previdno in vendar presunljivo.«

»Goljeva proza 'ni izpisana zgolj v realistični maniri, ampak nase opozarja tudi njena forma, pa naj gre za mutiranje kratke zgodbe v smeri poezije, v smeri dramskega dialoga, v katerem vloge niso več razvidne, ali pa v smeri intenzivnosti pripovedi, izpisane v enem odstavku'.«

»Kronike, sicer napol novinarski in zgodovinski žanr, v tokratnem primeru gre za poudarjeno živahno in razgibano osebno zgodovino, so tako dražljiva, kompozicijsko spretno izpisana poročila o popotniku skozi fenomene sveta, ki jih dobivamo v gladkem in artikuliranem prevodu prevajalke, ki so ji tudi posvečene.«

»Sami prasci!«

»… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«

»Bili so starci, na obali, brez morja.«

»Obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«